Utrjena cerkev sredi Krasa Strmo padajo obronki kraške planote v nemirno morje tržaškega zaliva.Kakor  nemirno valovi morje, prav tako je razgibano in valovito življenje ljudi po kraških vaseh s svojimi cerkvami in tipičnimi kraškimi hišami, ki so  kot biseri vpeti med kamen in nizko zelenje, kraške gmajne, kamnolome in kamnite ostanke  nekdanje kraške površine. Na eni izmed vzpetin, tam kjer kamen in zelenje ponovno vzvalovita proti nebu stoji Tabor, utrdba, ki v svojih nedrjih ljubosumno čuva romarsko svetišče posvečeno Blaženi Devici Mariji Vnebovzeti. V objemu njegovih zidov se nahajata še župnišče in srenjska hiša, zidani v živo skalo in prekriti s skrilom, v svoji enostavni in čisti obliki.

Lepo in prostrano dvorišče nudi mir in čudovit razgled. Proti jugu pogled hitro preleti kraško planoto in se zgubi na Socerbu in Slavniku. Na zahodu se blešči Jadransko morje z ustjem reke Soče, Gradežem in Barbano. Ob jasnem vremenu se obris lagune zariše vse tja do Benetk, nad furlansko dolino pa se v daljavi blestijo vrhovi Dolomitov. Proti vzhodu se dviga ponosni Nanos, malo bolj levo Čaven in Trnovska planota, včasih pa oko zazre tudi vrhove Julijskih Alp.

Utrip srednjega veka

Utrjeni Tabor in razvaline pod njem govore o bogati in burni zgodovini. Več ko tri tisoč je vpletenih vanje. Na pobočju griča so vidni ostanki gradišča iz polovice drugega tisočletja pred Kristusom. Slovenski napis v bohoričici iz leta 1828 na zadnjem vhodu trdi, da je bil tabor zidan 911 leta,v času madžarskih vpadov, ko je bilo slovensko prebivalstvo že tri stoletja v teh krajih. V tem času je bila na Tabru utrdba, ki je služila za nadzor ceste, ki je peljala na Kranjsko že  v rimskih časih ali celo v predzgodovinskih časih. Iz tega časa so vidni ostanki obrambnega stolpa in trojno obzidje na pobočju griča. Drugo in tretje sta v ruševinah, prvo pa še vedno trdno stoji. Cerkev se prvič omenja pod imenom Sancta  Maria Reypen v škofijski listini iz leta 1316. V tem zapisu so omenjene še druge vasi s slovenskimi imeni. Vasi nosijo ista imena še danes in so zato dragocen dokument o tukajšni slovenski navzočnosti.Po potresu 1511 je škof peter Bonomo/ humanist, diplomat in Trubarjev mecen/ posvetil l. 1512 povečano cerkev pod imenom Blažene Device Marije Vnebovzete in podeli romarjem posebne odpustke.

Turški vpadi

Turški bič so ljudje v teh krajih okušali v letih  1469  do 1520. Prihajali so preko Like mimo Bakra in Reke. Prav v tem času dobi kraj ime Tabor. Pod tem imenom je to naj zahodnejše poimenovanje utrjene cerkve. Obnovljeni so bili zidovi in poslopja. To dokazuje letnica 1559 dna polkrožnem vhodu župnijskega poslopja.

Samostojna kaplanija s svojim duhovnikom

Vasi okoli Tabra so spadale pod župnijo Tomaj. Šele leta 1763 ti kraji dobijo samostojno kaplanijo. Prvi kaplan je bil Jožef Škerlj. Začelo se je z deli. Tomajski župnik Klepše je povečal cerkev  in dobi današnjo obliko. Postavljen je bil nov baročni oltar in vodnjak na dvorišču..

Leta 1794 je škof Sigmund von Hohenwart podaril cerkvi sliko Odrešenikove Matere, ki še vedno stoji v glavnem oltarju, delo slikarke Marije Candido. Leta 1802 je bil zgrajen današnji zvonik, visok 19 metrov. S tem je Tabor dobil dokončno zunanjo obliko.

Ustanovitev župnije

Leta 1857 je samostojna kaplanija, ki je obsegala vasi Repen, Col, Dol Voglje in Vrhovlje, postal župnija. Poimenovali so jo Repentabor, ki postalo ime tudi za celotno občino.

Prvi župnik je bil France Černe. Iz tega časa je križev pot, strop cerkve pa je poslikan 1911, ob tisoč letnici omembe tega kraja. Leta 1929 v dobi fašizma so kraj preimenovali v Monrupino.

Novo življenje

Zob časa, ta neusmiljeni rušilec vsega, kar človek naredi, je tudi na taborskih zgradbah pokazal svojo moč. Kljub stalnim popravilom se je razpadanje tega bisera sredi Krasa neustavljivo nadaljevalo. Potrebna je bila korenita obnova. S prihodom župnika Antona Bedenčiča je pomladni veter je ponovno zavel med stoletne zidove. Po njej sta zdihovala tako pokojna župnika Emil Wester kakor Avguštin Žele.

Obnova je trajala od leta1983 do 1990. Kljub temu daje bilo vse prenovljeno in da ni ostalo ničesar, kar je bilo poprej, je videz ostal isti, še več, nekatere stvari so dobile zopet tisti videz, ki so ga po nestrokovni obnovi izgubile v petdesetih letih  prejšnjega stoletja.

Romarsko središče

Repentaborsko svetišče posvečeno Mariji Vnebovzeti je istočasno tudi romarsko središče za kraško področje že vse od srednjega veka naprej. V devetnajstem stoletju so bili nekateri zelo znani shodi, ko je bilo do 10.000 ljudi.

Glavni shod je 15. avgusta. V zadnjih letih je ta tradicija ponovno zaživela. Redno je več dnevno praznovanje z osrednjim shodom na sam Marijin praznik tako zjutraj kakor popoldne.
Zelo veliko ljudi obišče svetišče tudi med letom. Kraj je priljubljen še posebej po svojem miru in lepoti in po neki posebni duhovni moči. Med letom ko ni množic lahko to posamezniki in manjše skupine doživljajo v vsej polnosti.

Kraška ohcet

Vsako drugo leto je na Repentaboru tudi Kraška ohcet, praviloma konec avgusta, največja folklorna in etnografska prireditev dna Tržaškem. Prireditev traja teden dni, zaključi pa se v nedeljo ko se mladoporočenca v narodnih nošah skupaj s svati/ nad 400/, ki so prav tako vsi oblečeni v narodne noše, napoti peš v repentaborsko cerkev k poročnem obredu.

Repentabor je čudovito sozvočje  kamna in naravne gradnje, živih sten in zidov, kamnite strehe in sinjega neba….Kot biser sredi Krasa vabi človeka, da umiri svoj korak in za trenutek občuti utrip večnosti in njene lepote.