Začelo se je z gostilno in Judi

Ob cesti, ki jo danes imenujemo Dunajska, je bila v letih 1810 do 1862 gostilna s prenočišči. Lastnik te gostilne je bila družina Jugovic, ki se je sem priselila iz Kamnika,  oziroma Škofje Loke. Potem so se lastniki močno zadolžili in vse njihovo premoženje je šlo na dražbo.

Leta 1862 je novi lastnik Pardo, ki je bil judovskega rodu, vso hišo preuredil v stanovanjsko in zraven sezidal malo judovsko cerkev – sinagogo, ki stoji še danes.

Vmes poseže škofija

Leta 1946 je tržaška škofija od tedanjega lastnika Parda kupila gospodarsko poslopje z zemljiščem in po predhodnem popravilu zunanjosti in majhnih adaptacijah v notranjosti odprla deški vzgojni zavod Marijanišče.  Zavod so najprej vodili škofijski duhovniki (Ernest Bellè, Jože Jamnik, Mario Gerdol in Jože Kunčič).

Pridejo salezijanci

Na željo tržaškega škofa Antonija Santina so leta 1959 vzgojo mladih in upravo Marijanišča prevzeli slovenski salezijanci. Zavod sta najprej vodila Franc Štuhec, dolgoletni župnik v Dolini in Jože Miklič. Poleg mlajših vzgojiteljev (asistentov), ki so prihajali iz Ljubljane, sta v zavodu delovala še Ivan Dobršek, Jože Peterlin, Miha Brunec in g. Godnič. Pri vzgojnem delu in oskrbi Marijanišča so pomagale sestre od sv. Ivana v Trstu. Življenje v Marijanišču sta pomembno sooblikovala tudi salezijanska brata pomočnika, Matija Sluga in Drago Senica. V hiši pa sta pomagali še Francka Tominec in Ivanka Skok.  

Leta 1966 so del Marijanišča (pritlično poslopje, nekdanja konjušnica), predelali v dvorano za gledališke prireditve in jo poimenovali po velikem slovenskem pisatelju duhovniku Francu Saleškem Finžgarju. 

Zaradi vedno manjšega zanimanja za bivanje gojencev v Marijanišču je leta 1974 tako delo prenehalo.

Dobrodošla pomladitev in nove odgovornosti

Z odhodom Jožeta Peterlina v Slovenijo, so delo prevzele mlajše moči. Francu Pohajaču, ki je prišel na Opčine že leta 1969, se je leta 1974 pridružil še Anton Bedenčič. Običajno pastoralno delo sta dopolnila z razgibanim in velikopoteznim delom z najrazličnejšimi skupinami mladih (ansambli, zbori, skavti …) in s poučevanjem verouka na državnih šolah  s slovenskih učnim jezikom. V Bohinju sta za svoje študentske in mladinske verske skupine dolga leta pripravljala zimske in poletne počitniške tedne.

Postopamo so prevzeli še pastoralno delo na župnijah. Franc Pohajač je bil kaplan v openski župniji vse od svojega prihoda leta 1969, Anton Bedenčič pa je prevzel župnijo Repentabor leta 1976. Franc Štuhec pa je v teh letih deloval v župnijah Zgonik, Podlonjer in Trebče. Leta 1986 se je skupnosti pridružil Jožef Sraka. Sprejel je  župnijo Trebče  in bil tudi nekaj let predsednik Marijaniškega odbora. Leta 1991 je prišel v skupnost še Zvone Štrubelj. Naprej je prevzel župnijo Dolina, nato pa župnijo Opčine.

Kocka je padla

Marijanišče je po eni strani vedno bolj postajalo osrednji prostor srečanj na Tržaškem tako na kulturnem, prosvetnem kot na verskem področju, predvsem za mladino, po drugi strani pa je stavba kot taka postajala vedno manj primerna za delo in za bivanje.

Takole se je bager spravil nad Marijanišče

Ostala je samo še zunanja stena

Da bi bilo Marijanišče lahko kos novim izzivom in potrebam dela za mladino, je bilo  potrebno stavbo temeljito obnoviti in preurediti.

 Salezijanska skupnost se je ves čas trudila in iskala možnosti za obnovo. Po letu 1990 se je ponudila enkratna priložnost. Ko so bili pripravljeni že vsi načrti in izdelan tudi finančni plan je bilo potrebno dobiti samo še garanta za deželni denar. Ko je bilo že na tem, da se denar vrne  (nihče namreč ni hotel podpisati garantnega pisma), je garantno pismo podpisala  ljubljanska salezijanska inšpektorija in s tem prevzela nase veliko finančno tveganje.

Potem se je vse začelo s temeljev

Iz temeljev je zraslo tole

Gradbeni stroji so zabrneli

Veliko tveganje pa ni ostalo brez sadov. Z otipljivo Božjo pomočjo je salezijanska skupnost pod tedanjim ravnateljem Jožetom Srako obnova končno le začela. Ker je dežela dala le polovico obljubljenih sredstev, obenem pa so stroški nepredvideno narasli, je bilo potrebno iskati še dodatno denarno pomoč. Z velikim razumevanjem tukajšnje slovenske katoliške stvarnosti za nastalo stisko, je bilo mogoče potrebno denarno pomoč dobiti iz matične domovine. 

Seveda, da je obnova Marijaniča, ki je trajala več kot pet let, srečno prišla do konca, se je treba zahvaliti prav tej denarni pomoči iz mlade Slovenije in pa veliki podjetniški spretnosti Antona Bedenčiča, takratnega ravnatelja Marijanišča, ter njegovemu zvestemu sodelavcu Francu Pohajaču. Dolžna zahvala gre tudi gradbenemu inženerju Adolfu Močniku, ki je vse načrte izdelal in gradbena dela tudi skrbno vodil in nadziral.